Top

Anže Sever: Pritisk/Polje

 

Anže Sever se v minimalističnih postavitvah ukvarja z vidno realnostjo in skritimi potenciali prostora, ki ga raziskuje s tehnologijo, svetlobo in zvokom oziroma preizkuša z motnjami, trajanjem in gibanjem. Zanima ga, kaj vsakdanje vsebuje, kako ga doživljamo in kaj je skozi prizmo opazovanja vsakdanjega njegova hrbtna stran. Da je nekaj vsakdanje, mora vsebovati nekaj, kar to ni. Ukvarja se s fenomenologijo vsakdanjega in z robom ali trenutkom, ko vsakdanje manifestira svojo nevsakdanjost. Bodisi skozi motnjo, majhno spremembo, napako ali nenavadni pojav. To so lahko vsakdanji dražljaji, ki v določenih pogojih postanejo nekaj, čemur ne moremo več reči vsakdanje. Zanima ga notranja zgradba neposrednega zaznavanja okolja, ki se v določenih pogojih spremeni in domačnost zamenja za nedomačnost.  

Prvine vsakdanjega poizkuša potisniti ali še drugače reprezentirati na način, da izgubijo svojo vsakdanjost. Pokazati želi hrbtno stran ali nenavadnost fizikalnega okolja, ki je za našo zaznavo vsakdanje. Z deli želi gledalcem v register zaznave vpisati nove načine izkušanja in razumevanja neposrednega fizikalnega okolja. Gledalca želi s svojimi deli obrniti nazaj v lastno telo, da postane gledalcu lastno telo nekaj tujega in skozi ta dražljaj omogoči, da »nedomačni pogled na domače razpre potencialnost za prekinitev z navadami, za delati in videti stvari drugače.« Alja Lobnik

Skupno izhodišče del je v branju krajšega teksta Nancyja,  L’Intrus, kjer se telo zave samega sebe šele, ko ni skladno s samim seboj. Preprosto takrat, ko je telo vrženo iz ritma, ko prekine s svojo navado in ko mu nekaj, kar je do tedaj delovalo domače, vsakdanje, avtomatizirano, postane tuje.